Cordon Sanitaire: Nemška pot proti desničarskim skrajnim strankam?

Cordon Sanitaire: Nemška pot proti desničarskim skrajnim strankam?

V debati o obravnavi desničarskih strank v medijih Belgija vzbuja pozornost v marsičem. »Cordon sanitaire médiatique«, medijski požarni zid, je bil uveden pred 30 leti in je od takrat odločilno prispeval k zagotavljanju, da se nobena desničarska skrajna stranka ni uspela uveljaviti v valonskem parlamentu. Glede na trailer-ruhr.de so se valonski mediji, zlasti javna radiotelevizija RTBF, dosledno odločili, da tem strankam ne bodo ponudili platforme.

Ta ciljna izključitev, ki ne vključuje povabil na intervjuje v živo ali pogovorne oddaje, je pomenila, da so desničarski ekstremistični kandidati, kot je »Chez Nous«, na zadnjih volitvah prejeli manj kot 2 % glasov. Nasprotno sta v Flandriji desničarska konservativna Nieuw-Vlaamse Alliantie in desničarski skrajnež Vlaams Belang prejela vsaka okoli 20 % glasov. To neskladje sproža vprašanja o legitimnosti desničarskih strank, kot ugotavlja politologinja Léonie de Jonge v svoji študiji o ustvarjalcih medijev.

Izvor Cordon Sanitaire

Začetki »cordon sanitare«, na katerega se gleda tudi kot na družbeno in demokratično odgovornost, segajo v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je bil izraz oživljen po volitvah leta 1991. Cilj je bil preprečiti sodelovanje s skrajno desnico, potem ko je Vlaams Blok dosegel pomembne uspehe. Jean-Pierre Jacqmin, direktor RTBF, je potrdil, da mnogi francoski novinarji to prakso dojemajo kot nerazumljivo. Primer je Géraldine Maillet, ki je razpravljala o vplivu skrajno desničarskih idej v oddaji “Touche pas à mon poste”, Jim Nejman iz LN24 pa je pojasnil, da “sanitarni kordon” ne podpira obstoječih nevarnih ideologij v belgijskih medijih.

Ta kordon ni bil pravno izpodbijan in ga je državni svet potrdil leta 1999. Zanimivo je, da se ta uredba ne nanaša samo na skrajne desničarske stranke, ampak je veljala tudi za fundamentalistična islamska stališča, medtem ko skrajne levičarske skupine niso prizadete. Strokovnjaki pa opozarjajo, da so socialni problemi, kot so visoka stopnja brezposelnosti in nizki povprečni dohodki, lahko gojišče za desničarska populistična stališča.

Primerjava z drugimi državami

Če pogledamo čez državne meje, kaže medijska prisotnost AfD v Nemčiji bistveno drugačno sliko. Tu ima desničarska populistična vsebina koristi od obsežnega poročanja. Primer Björna Höckeja, ki je leta 2015 v pogovorni oddaji pokazal svojo »domoljubno držo«, je zgled vpliva, ki ga lahko imajo takšni medijski nastopi. Eden od predlogov, o katerih se razpravlja, je uvedba podobnega "kordona" v Nemčiji za zmanjšanje medijske prisotnosti AfD. V Luksemburgu denimo revijo »forum« kritizirajo, ker dve leti ni ponudila platforme desničarski populistični ADR, čeprav je ta stranka na zadnjih volitvah prejela okoli 10 % glasov.

Če povzamemo, belgijska medijska politika ponazarja odločilen vpliv, ki ga lahko imajo mediji na politično pokrajino. Medtem ko Valonija odgovorno ravna s skrajno desnico z učinkovito uporabo medijev, ostaja vprašanje, ali bi podobne modele lahko uvedli tudi v drugih državah za nadzor nad njihovim vzponom. Medtem ko se Belgija lahko ozre na desetletja izkušenj s »sanitarnim kordonom«, se druge države, kot je Nemčija, soočajo z izzivom učenja iz teh ugotovitev.